Sindikat Mladi plus ocenjuje predlagan Zakon o ukrepih na področju pripravništva, ki je bil dne 14.1.2015 poslan v prvo obravnavo v DZ, kot nepremišljenega. Preberite celoten odziv.
Iz realnosti neplačanega v obljube (nedostojno) plačanega pripravništva?
Čeprav naslavlja problematiko neplačanega pripravništva v Sloveniji, predlog zakona vidimo kot v veliki meri nepremišljenega. Sam predlog ne temelji na podatkih, ki ustrezajo realnemu stanju v državi na področju pripravništva. Posledično ni mogoče pripraviti realne finančne ocene, v tem pa se pokaže tudi drugi problem, in sicer neustrezna določitev plačila pripravnikov na stopnjo neto minimalne plače, saj so pravila o plačilu pripravnikov že jasno določena v zakonodaji. Poleg tega predlog ne definira točno, katere vrste pripravništev naslavlja, njegova izvedba v praksi pa je vprašljiva zaradi varčevanja v javnem sektorju, ki več ali manj onemogoča zaposlovanje.
Ocenjujemo, da število pripravnikov, ki je navedeno v dokumentu, ni realno. V tem delu predlagatelj zakona sicer citira podatke vlade, ki naj bi bili zbrani s strani ministrstev, a so ti pomanjkljivi. Medtem, ko so vključeni pripravniki, ki delujejo na ministrstvih, pa so večinoma spregledani tisti iz drugih institucij, ki so pod okriljem teh ministrstev, kot so na primer muzeji. Opozarjamo tudi na skupino, ki v predlogu ni omenjena, in bi v primeru sprejetja zakona lahko ostala brez možnosti opravljanja pripravništva, če bi razpisna mesta temeljila na vključenih podatkih. Gre za študente, ki so od aprila 2013 diplomirali na Fakulteti za socialno delo, od takrat dalje pa razpisa za opravljanje pripravništva na njihovem področju ni bilo. To je skupina cca 500 študentov/diplomantov, ki niso vključeni v oceno, ki se nahaja v predlogu zakona. Ker niso popolne informacije glede razširjenosti pripravništva, je na podlagi tega popolnoma nemogoča tudi ocena finančnih sredstev, ki bi bila potrebna za zagotovitev plačanih pripravništev.
Ni jasno, zakaj predlog zakona predvideva plačilo pripravnikov po neto minimalni plači. Plačilo je namreč že urejeno v Zakonu o delovnih razmerjih, kjer v 141. členu piše, da ima pripravnik pravico do plače “najmanj v višini 70 odstotkov osnovne plače, ki bi jo prejel kot delavec na delovnem mestu oziroma pri vrsti dela, za katero se usposablja”. Poleg tega ta plača v vsakem primeru “ne sme biti nižja od minimalne plače, določene z zakonom”. Bruto minimalna plača je v Sloveniji decembra 2014 znašala 789,15 evra. Navsezadnje pa sprašujemo, kaj se bo zgodilo v primeru, da se hkrati ukine volontersko pripravništvo in ne zagotovi ustreznih sredstev za plačana pripravništva?
V predlogu zakona tudi ni povsem jasno, na katera pripravništva naj bi ta vplival. Po eni strani se govori o obveznih pripravništvih, po drugi pa se vključuje podatke, ki govorijo o volonterjih v vzgoji in izobraževanju, kjer pripravništvo ni obvezno. Dostojno plačana pripravništva je najprej nujno zagotoviti vsem, ki potrebujejo delovne izkušnje pred pristopom k strokovnemu izpitu, kar pa ne vključuje le obveznih pripravništev. Ravno primer vzgoje in izobraževanja je tudi tisti, ki opozori na to, da samo ukinjanje obveznosti pripravništev problema neplačanega dela ne reši, saj se to – zato, ker je 4 ali 6 mesecev delovnih izkušenj pogoj za pristop k izpitu – še vseeno množično izvaja. Opozarjamo tudi na možnost sprejemanja odločitev, ki bi pripravništvo omejile ali kar brezglavo ukinile. Ne smemo namreč pozabiti na dejstvo, da se tako za opravljanje strokovnega izpita kot tudi v razpisih za delovna mesta zahteva delovne izkušnje.
Za konec pa še pomislek glede možnosti izvajanja predlaganega zakona v praksi. Glede na to, da v javnem sektorju na področju zaposlovanja še vedno vlada zakon, ki le-to v večini preprečuje (ZUJF), ni povsem jasno, kako se bodo vse spodbude k zaposlovanju pripravnikov lahko izvedle, ne da se odpre tudi vprašanje (ne)smiselnosti omenjenega zakona.
Še naprej vztrajamo, da se področje uredi, in sicer prek vnaprejšnje zagotovitve stabilnih sredstev za dostojno plačana in kvalitetna pripravništva, do tega pa mora priti na premišljen način, ki vključuje predvidenje vseh posledic v primeru sprejetja enega zakona. Zavzemamo se za rešitev, a le na celosten, dolgoročen način, ki bo področje uredil, ne pa mlade postavil v negotov položaj. V proces spreminjanja zakonodaje naj bodo vključeni različni deležniki, vključno s predstavniki mladih. Le spremembe, dosežene skozi široko debato bodo namreč imele legitimnost in večjo možnost dejanske rešitve. Veseli nas, da so opozarjanja s strani civilne družbe, vključno s sindikatom Mladi plus, obrodila sadove in da se dela v smeri odpravljanja volonterskega pripravništva. To naj bo prvi korak v urejanju vseh področij neplačanega dela, katerega v veliki meri opravijo mladi in predstavlja kompleksen problem, katerega bodo težko rešili ukrepi ali zakoni, ki tega dejstva ne bodo upoštevali.
